Novice

kritike in recenzije

ZeroZeroZero (2019)

ZeroZeroZero (2019)

Filmski kotiček, 23. september 2020 ― Andrea Riseborough & Dane DeHaan in ZeroZeroZero (2019) Slovenski naslov: Ničničnič  Država: Italija Jezik: italijanščina, angleščina, španščina Leto: 2019 Žanri: krimi, drama, triler Dolžina: 8 x 60',  Imdb  Režija: Stefano Sollima, Janus Metz, Pablo Trapero Scenarij: Leonardo Fasoli, Mauricio Katz, Stefano Sollima, Roberto Saviano (knjiga) Igrajo: Andrea Riseborough, Dane DeHaan, Giuseppe De Domenico, Harold Torres, Adriano Chiaramida, Gabriel Byrne Z dobrim sprejemom in mednarodnim uspehom italijanskega filma in serije Gomorra je postavljen temelj za nadaljnjo eksploatacijo knjižnega opusa nekdanjega novinarja, pisca in scenarista Roberta Saviana, ki je v svojih raziskovalno naravnanih knjigah opisuje delovanje in ustroj Comorre. Saviano je leta 2013 izdal ZeroZeroZero, knjigo, ki se trgovine s kokainom loteva v širšem, mednarodnem kontekstu – zgodba se namreč osredotoča na enormno pošiljko kokaina, ki od proizvajalcev v Latinski Ameriki, preko ameriških logističnih gurujev, potuje do načrtovane destinacije v Evropi. Prenos zgodbe na male zaslone je zaupana uveljavljenemu italijanskemu režiserju Stefanu Sollimaju, ki je na tv-zaslone uspešno prenesel omenjeno serijo Gomorra, ter se podpisal pod nekaj odmevnih žanrsko sorodnih stvaritev (kultna serija Romanzo Criminale, krimi-drama Suburra). Časi, ko so visoke produkcijske vrednosti in atraktivne snemalne lokacije bile rezervirane za filmsko industrijo so mimo in ZeroZeroZero je najboljši dokaz te trditve. Razkošna produkcija, številni liki, zgodbe, ki vzporedno tečejo na treh kontinentih, na ozemljih (vsaj) petih državah – vse to je kakovostna televizija danes, ki svoj prostor najde tudi na največjih filmskih festivalih. Prve dve epizodi serije so tako premierno predvajali v sklopu prestižnega filmskega festivala v Benetkah, celoten projekt je z močnim mednarodnim ko-produkcijskim prispevkom nastal pod okriljem italijanske tv hiše Sky.  Harold Torres in ZeroZeroZero (2019)

Jok, projekcija, akcija!

Kriterij.si, 19. september 2020 ― Jok, projekcija, akcija! festival Mladi levi 2020 Urednik Sat, 09/19/2020 - 17:50 Jok, projekcija, akcija! Pripovedna nit predstave Daj še usta Davisa Freemana se plete okoli izgube. Dobra ura zgoščenega nizanja materiala se ohlapno spogleduje s formo stand up nastopov nove dobe, tistih, ki ne temeljijo več le na zaporedju kratkih šal, temveč gradijo kompleksnejšo narativno strukturo, ne nujno več izključno komično obarvano. Četudi se ne zdi, da bi Freeman stremel k nadgradnji takega formata, njegove sledi, najverjetneje odtisi odraščanja v ameriškem kulturnem prostoru, ostajajo. Predstava je izrazito usmerjena k občinstvu; nagovarja ga, zabava, mu pripoveduje, povabi ga k aktivaciji domišljije in dokaj eksplicitno poskuša režirati njegova čustva. Oder je primarno prepuščen pripovedovanju in posledično govoru, besedi, saj nad minimalnimi odrskimi rekviziti, mikrofonom in ploščo, ki ponuja možnosti obdelovanja zvoka, bdi projekcijsko platno. Prazen prostor, ki ga za seboj pustijo smrti nekaterih bližnjih, ustvarjalec in performer zapolni z izseki avtobiografske pripovedi, v katerih se skozi motiv nepričakovanih, prezgodaj končanih življenj, plasiranih kot nekaj ključnih točk med anekdotami iz njegove biografije, pravzaprav izriše njegova zgodovina. Na platno predvajan fotografski material nas iz kraljestva domišljije, porajanega s pripovedovanjem, postavi na trdnejša tla. Osrednja akcija pripovedovanja resničnost nehote preoblikuje v zgodbo, katere liki se nato ob fotografijah, ilustraciji tragičnih dogodkov, ki jih opisuje Freeman, vsaj za nekaj trenutkov osamosvojijo in postanejo konkretni posamezniki. Mladostniško obdobje zaznamuje prva ljubezen, ki leta kasneje stori samomor, po linearni časovnici potujemo skozi ustvarjanje družine, odraščanje hčerke Kaye do nedavne smrti dolgoletnega sodelavca, čisto na koncu pa smo v zdajšnjem trenutku, v videoklicu s Kayo, ki zaradi koronavirusa ne stoji na odru. Performerjev nastop zaznamuje dobro obvladovanje pripov

Leto, polno drame, leto drame

Kriterij.si, 17. september 2020 ― Leto, polno drame, leto drame festival Mladi levi 2020 Urednik Thu, 09/17/2020 - 12:05 Leto, polno drame, leto drame Dokumentarni prvenec Marte Pulk Leto, polno drame je filmski zapis enoletnega gledališkega potovanja enaindvajsetletne Alissije-Elizabet Jevtjukove, 224 predstav, 351 ur, preživetih v gledališču, in 19.946 med njimi prevoženih kilometrov. Na začetku nas na zaslonu pozdravijo trije estonski obrazi – kolektiv Kinoteater – in nas opozorijo, da gledališče ni hiša, temveč ideja. Iščejo nekoga, ki mu je gledališče nepoznan prostor, ter mu ponujajo enoletno zaposlitev »gledalca predstav«. Gledališko nepopisanega posameznika posesti v avditorij in opazovati, kaj se bo nanj vtisnilo in kako ga bo ta nenehna prisotnost odra zaznamovala. Na takšno pot se odpravi Alissija-Elisabet Jevtjukova, dekle s svetlimi dreadi. Edino pravilo oziroma dolžnost je, da po vsaki predstavi napiše razmišljanje, refleksijo o videnem, vse njene zapise sproti objavljajo na spletni strani, dostopni širši javnosti. Hitro postane jasno, da tudi Alissija ni tista »čista gledalka«, kot pravi tudi sama, na predstave vstopa obremenjena s svojimi projekcijami, gledališkimi stereotipi. Nadvse zanimivo in skoraj komično je, kako Alissija prepoznava socialne konstrukte gledališča, hierarhične strukture – v želji po avtentičnosti in zadovoljevanju prepozna golega cesarja. Že takoj na začetku izreče misel: Kaj se bo zgodilo, ko bo videla predstavo, ki ji bo zares všeč? Jo bo po ogledih toliko drugih predstav sploh prepoznala? Alissija se vztrajno giba med aristokratskim, lutkovnim, fizičnim, sodobnim, vaškim … gledališčem; v nizu razočaranj, presenečenj in vedno novih predstav doživlja osebno preobrazbo, tako na zunaj (razčesavanje dreadov) kot na znotraj (čustveni izbruhi). Pogosto spremljamo prizore iz Alissijinega zasebnega življenja. Ruralno okolje, ločeni starši, zmenek, druženje s prijatelji, telefonski pogovori … Kaj točno ima to opraviti z gledanjem predstav, nikoli ne izvemo (
še novic